4.1 Psihologija iskrenosti in zlaganosti
Obstaja tudi etični vidik zdravja. Iskrenost je ena izmed vrlin, ki predpostavlja preprostost. Bo dite preprosti kakor otroci pravi Jezus, ki kot iskren človek nenehno biča farizejsko hinavšči no.39 V Preprostih poteh k svetemu je priznana pisateljica duhovnih knjig in učiteljica Gunilla Norris (2009) se usmerja k molitvi, meditaciji in pozornemu verskemu življenju.
Odpira širok izbor vsakomur dostopnih poti k svetemu v vsakdanjem življenju v odnosu 1. do telesa; 2. znotraj svojega doma; 3. pri rokovanju z vsakdanjimi stvarmi ter 4. k sveti hvalež nosti. Te poti so dostopne vsakomur, ne glede na posameznikovo duhovno ozadje, če smo le pripravljeni sprejemati zavestne odločitve pri vsakdanjih opravkih.
Biti iskren in pošten do sebe pomeni, da se zavedamo naših lastnih in pristnih namenov, namer, želja, misli in občutkov, raznih predsodkov, prepričanj, navezanosti ter vsega, kar se v notranjosti dogaja. Z vztrajnostjo iskrenega in poštenega ravnanja do sebe, se bo povečala in izostrila zavestnost ter občutljivost do prej omenjenih psiholoških značilnosti. Zlasti ponos je blizu (intelektualnega) napuha, ki prekinja pota k avtentičnim, pristnim in iskrenim ljudem.
Proces rasti in dozorevanja se ustavi, kadar človeku zmanjka duhovnega ali psihološkega po guma, da bi takšen vitalen in zdrav proces tudi nadaljeval. V trenutku, ko vam zmanjka takšne ga poguma, začnete ustvarjati vedenjsko značilnost hinavščino, zato, da bi se zaščitili in obva rovali pred morebitnimi dejanskimi in potencialnimi značilnostmi v sebi, ki se jih bojite ali nočete videti in jih kot take tudi sprejeti. Dozorevamo, ko se vzpenjamo iz možnega v dejansko. V boju zmagaš ali podležeš samemu sebi, si močnejši ali šibkejši od sebe glede na to, ali je močnejša strast ali ovira.
Biti iskren prav tako pomeni, da se zaveda te ne le vseh pristnih značilnosti v sebi, temveč tudi samega morebitnega hinavskega vedenja ali hinavščine. To pomeni, da se zavedate vse svoje "grozote" v sebi ter hkrati tudi namena, da bi to skrili, odstranili ali potlačili. Pomeni, da se zavedate na primer zavisti ter nevoščljivosti, obenem pa tudi namena, da bi to skrili ali potlačili. Etiketiranje in opravljanje drugih s psevdonimi se nekaterim zdijo nedolžne, kratkočasne socialne igrice. Ne zavedajo se svojih projekcij pa tudi ne meja svoboščin in ne psihičnega nasilja, ki ga s tem generirajo. Pasivno sodelovanje navzočih poslušalcev je tako neproduktivno kot je bilo sodelovanje nekadilcev s kadilci pred kadilskim zakonom.
Človek je ambivalentno bitje kot mejno bitje, ki hodi po meji brezmejnega. Starogrški preob rati (periagoge) od videza k biti še niso krščansko spreobrnjenje. Človek je samemu sebi tujec, če ne najde mere svoje končnosti. Filozofija se do vere vede kot nevtralni skepticizem, brani se pred njo z gotovostjo vase. Ne tvega Kierkegaardovega protislovja med neskončno notranjo strastjo in objektivno negotovostjo. Ateisti mislijo, da na konservativni strani ni nič novega.
Samozaslepljene z 'brunom v očesu' v smislu samoprevare (self-depiction) poznamo že iz an tičnega obdobja npr. po znanem primeru kralja Ojdipa. Vprašanje je, kdo je odgovoren oz. kriv za generiranje slabovidnosti, slepote in samozaslepljenosti. Danes se kriterij dobre vidnosti izmika zaradi netransparentne transparentnosti še bolj kot v antiki, zato se je treba za njeno uveljavitev zavzemati vedno znova z enakimi in drugačnimi sredstvi. Pacienti naj bi razlikovali med eksistencialno in nevrotično krivdo. Izbira nekaterih ciljev in sredstev, ki so dolgoročno napačni in škodljivi, pogojuje samozaslepljevanje (self-deception40). Sem sodi slepo maščevanje itn.
Iskrenost gotovo ne izhaja iz skrupuloznosti in malicioznosti, ima pa nekaj skupnega z veliko dušnostjo. Po Davidsonovi definiciji velikodušnosti »poiščemo dobršno mero racionalnosti pri tistih, za katere verjamemo, da razumejo to, kar govorijo in delajo, kajti, če v tem ne uspe mo, ne moremo identificirati vsebine njihovih besed in misli. Racionalno je verjeti v formulo jaz sem O.K, ti si O.K. racionalno naj bi bilo nam podobno. Te norme vključujejo norme logič ne konsistence, ravnanja v skladu z bistvenimi ali temeljnimi interesi akterja, in sprejetje pog ledov, ki so razumni v luči empiričnih dokazov. (Davidson, 1985)41 Običajno ne vemo, da se dobro počutje obeh so-delavcev dosega z upoštevanjem zlatega pravila in ne z njegovo obrnjeno inačico »če ne boš, ne bom«.
Tudi danes lahko govorimo o žrtvah bede filozofije kot odgovoru na filozofije bede.42 Pot do iskrenosti vodi prek spraševanja vesti in naših občutij. Kdaj se npr. iskreno predajamo? Na splošno lahko odgovorimo s tezo o celovitosti in enotnosti. V krščanstvu poznamo pojav keno ze, v umetnosti pa pojav katarze in v osebnem vodenju karizme. Od tod izhajajo vprašanja 1. ali sem se dal izprazniti, da se dam napolniti z novim, 2. ali sem se očistil tragičnih zmot (do živel grozo in sočutje), 3. ali sem po vsem tem skladna celota, ki delujem prepričljivo in iskre no. Če je premalo dojemanja iz t. i. čistega srca in čistega duha, tudi ni odprtosti za občudova nje, zahvalo, slavljenje.
Kopamo se v morju laži, sprenevedanj, polresnic in praznih besed, mlatenja prazne slame. Verjamemo, da bi bil svet lepši, če bi bili ljudje vedno iskreni in ne le na pogrebih ali opiti z alkoho lom. S psihosintetičnega vidika je jasno, da nismo vedno to, kar smo, ker prevladujejo v nas različne podosebnosti, kadar ne izhajamo iz svojega sebstva oz. središča. Jasno je, da se v družbi nekaterih ljudi vedemo izumetničeno in neiskreno. Nehote se jim prilagajamo, da bi jim bili všeč. Bi bili toliko pogumni, da bi jim pokazali,kaj čutimo in čustvujemo? Seveda, bojimo se zavrnitve.
Vsi ljudje si želimo zaupnih in ljubečih odnosov, v katerih bomo lahko iskreni drug z drugim. Od kod potem izvira potreba po pretvarjanju? Morda je odgovor v tem, da smo se tako socia-lizirali in je to ostanek totalitarnega obdobja. Pretvarjanje je bilo v otroštvu za marsikoga izmed nas edini način, da smo psihično preživeli. Če so nas v otroštvu pogosto grajali, zasme hovali, kritizirali in nam na druge načine jemali pogum, smo se naučili, da ni varno izražati tistega, kar dejansko čutimo in mislimo. Če so naš strah pospremili z besedami: "Saj se nimaš česa bati!" ali pa so strogo kaznovali izbruh jeze, smo lahko podvomili v pravilnost svojih čustev. Naučili smo se, da svojih čustev ni varno izražati in da se je bolj varno pretvarjati, kot pa iskreno sporočati, kar doživljamo. Pretvarjanje je manever, s katerim skušamo prikriti svo je dejansko stanje pred drugimi. Skrijemo se za podobo, ki v resnici ni naša, za mišljenje, ki ne izraža naše resnične izkušnje, in za vedenje, ki ni pravi izraz tega, kako doživljamo svet in ljudi v njem.
Ne vemo, da se tedaj, ko se pretvarjamo, tudi odmikamo od svojega resničnega doživljanja, od svojih pravih občutkov, čustev in misli. Ker smo odvisni od odziva drugih, nas seveda bolj zanima, kako bodo drugi reagirali na naše vedenje, kot pa, kaj se dejansko dogaja v nas sa-mih. Na ta način zanikamo pomen svoje lastne izkušnje, posledica tega pa je postopna izguba občutka zase in za svoje resnične potrebe. Če svojo pozornost preveč usmerjamo v to, kaj menijo drugi o nas, zanemarimo posluh za svoje duševno počutje. Večina ne ve, kje je zdrava meja med ukvarjanjem z drugimi in s samim seboj. Avtentičnega reagiranja se nismo učili, vendar pa so ga nekateri kljub pritiskom uveljavili.
Nekateri svetujejo tri korake k ozdravitvi. 1. zavestno odločimo za iskrenost. Čeprav se v življenju ne moremo odločati o tem, kako se bomo počutili v odnosu z nekom, da bomo na primer čutili ljubezen in zaupanje, pa je to, kako se bomo vedli v tem odnosu, povsem odvis no od nas samih. Iskrenost je namreč oblika vedenja in se zanjo lahko zavestno odločimo. Včasih se nam lahko zdi, da bomo lažje rešili konflikt, če se malo zlažemo. Vendar pa, če namesto pri laži, vztrajamo pri resnici in se spopademo s posledicami, bomo odkrili, da vsako krat postanemo močnejši in stabilnejši.
2. Postanemo namesto na reakcije drugih, bolj pozorni na to, kar se v stiku z ljudmi dogaja v nas samih. Naša čustva in misli naj nam postanejo dragocena informacija, ki nas obvešča o našem stanju. Tako se bomo postopoma naučili bolje razpoznavati, kaj se z nami dogaja, naši odzivi pa bodo dobili temelj za večjo pristnost. Iskrenost je namreč kot dvorezen meč. Ne eni strani nam omogoča, da pridemo v večji stik s svojo realnostjo, na drugi pa nas bolj pristno poveže z drugimi. Pri tem odnos ni nujno vedno prijeten, je pa pristen in ob tem vsaj vemo, kje smo.
3. Vsak človek se sam odloča o tem, kako se bo odzval. Ob tem spoznanju se bomo počutili bolj svobodni pri sporočanju tega, kar čutimo in kar si mislimo. Večinoma so pomanjkanje zaupanja vase in posledično negativna pričakovanja tista, ki nam dopovedujejo, da ne bomo prenesli reakcije drugega na tisto, kar smo mu sporočili. Človekovi odzivi so odvisni od mno gih dejavnikov, vsi pa so osebni in imajo ponavadi z nami opraviti manj, kot se nam sprva zdi. Zavedajmo se, da za svoje vedenje odgovarjamo mi, vedenje drugih v odnosu pa je nji hova in ne naša odgovornost. Iskrenost je kot luč, ki nam omogoča, da sebe in druge vidimo v bolj pravi podobi. Omogoča nam, da imamo ob sebi ljudi, ki so z nami zaradi nas samih, ne pa zaradi naše 'umetne' ljubeznivosti.
Ko nam kdo odkrito pove nekaj o nas, kar nas prizadene, ne reagirajmo takoj. Nekdo je zmo gel toliko moči in poguma, da nam je iskreno povedal, kako vas doživlja in najbrž mu ni bilo lahko. Če reagirate z jezo ali z izgovarjanjem, mu s tem sporočate, naj vam v prihodnje ne pove resnice. Če pa si vzamete čas za razmislek, si pridobite možnost, da reagirate na sporo čilo in ne na prinašalca. In če takšno sporočilo vzamete resno, bodo ljudje okoli vas vedeli, da cenite resnico, pa čeprav je boleča za vas.
Razlika med grobo resnicoljubnostjo in prijateljsko iskrenostjo je torej v tem, da naslovniku sporočila predstavimo v situaciji, da tako laže razume, zakaj je tako, obenem pa mu pomaga mo z alternativo, rešitvijo. Korporativna iskrenost v tem smislu je sposobnost povedati dejstva brez zadržkov, vendar biti dovolj človeški, da znamo predstaviti, zakaj je do situacije prišlo.
Poznamo tudi navidezno prijaznost. Slovenski pregovor 'na jeziku med, v srcu led' kaže, da pomeni navidezna prijaznost že neiskrenost. Iskren prijatelj, ki mu ne morem zaupati, ni nič boljši od tistega, ki je ne verodostojen in neiskren. Oba namreč pričakujeta, da bom vedno razumevajoč jaz.
Blagovna znamka, ki našega zaupanja ne upraviči, ne more biti uspešna, pa čeprav je pri iska nju opravičil iskrena. Odgovornost je včasih bolj pomemben del verodostojnosti blaga kot iskrenost. Zamolčevanje nekaterih podrobnosti ni nujno zlo. Tako kot naši starši marsičesa ne vedo o nas, pa smo v njihovih očeh še vedno vredni zaupanja, si lahko tudi blagovna znamka privošči zamolčati “umazane” podrobnosti. Ko pa firmi uporabniki izstavijo račun, mora podjetje sprejeti odgovornost tudi za zamolčano.
Iskrenost je povezana z resnicoljubnostjo, odgovornostjo, odkritosrčnostjo, zaupljivostjo in verodostojnostjo, ne da bi bila istovetna z vsako izmed njih ali z vsemi skupaj. V medseboj nih stikih je najpomembnejša iskrenost, v razmerjih znotraj ustanove pa ni. Pri blagovni znam ki je prej ko ne verodostojnost in ne iskrenost odločilnega pomena. Iskrenost pogosto pove zujemo s prijateljstvom, kar lahko v nekaterih situacijah slabo vpliva na identiteto blagovne znamke. Poenostavljanje ukinja distanco43, kar ni vedno dobra poteza.
Kako začnemo, kako naj udejanjamo iskrenost? Kaj pomeni pogovarjati se 'od srca k srcu'? Izrazimo se takšni kot ste, da boste komunicirali iz središča – svojega središča – sebstva. To spreminja nas in okolje. Srce se rado naveže, zato nenavezanost v naši kulturi ni takšen cilj kot v budistični. Pa vendar se vprašajmo, kaj je nenavezanost. Če ste iskreni do sebe, ste iskreni do Gospoda." Šele tedaj, kadar nismo zasvojeni, energijo uporablja sebstvo.
»Nenavezanost je proces, pri katerem se človek preneha istovetiti s telesom (materialnim vidikom), z umom (miselnim vidi kom), in duhom (energijskim ali vidikom moči). Tako spozna in posta ne svoj resnični Jaz. Katerokoli dejanje, ki ga naredite, naj bo v skladu s temi tremi načeli: poštenostjo uma, iskrenostjo duha in ne navezanostjo. Katero koli dejanje, izvršeno z nepoštenostjo uma, neiskrenostjo duha in z navezanostjo, je uničujoče."
Danes trpimo zaradi kroničnega pomanjkanja iskrene ljubezni 'dajanja sebe'. Zato je pa toliko več sentimentalne ljubezni v filmih, romanih, dramskih in TV zgodbah. Namesto da bi spreje mali in imeli radi drug drugega, se bojimo drug drugega, še najbolj pa se bojimo svojega notra njega kritika.
Poskusimo meditacijo na temo iskrenosti. Obstaja enostaven način, kako ostati v srcu. Pred-stavljajmo si, da smo razpeli mrežo, v kateri smo ujeli ves svet. V njej dajemo veselje vsem in ga od vseh sprejemamo. Ko smo igrivi, smo v flowu ali v transu. Srce je radost, je veselje, je iskrenje. Ko se nekdo igra v večnosti, je to Bog. Iskreni smo, ko se počutimo kot otrok, ki je naša duša, naše srce in naše svetišče.
Med najbolj iskrenimi voditelji je bil Ghandi, ki mu je šlo le za resnico. Problem razlikovanja iskrenosti in neiskrenosti je v nas. Če tudi iskrenemu prijatelju ne moremo zaupati, ga izenači- mo z neiskrenim. Če je le katerikoli stik boljši kot nobeden, nimamo jasnih želja. Iskrenost človeka je skromnost srca in bogastvo duha, je smisel življenja in moč človeške miselnosti, je sreča, ki jo moč deliti in se veseliti sreče drugih... Na žalost smo v manjšini, ki se tega zavedamo.
Iskrenost povezujemo s poštenostjo, skromnostjo, bogastvom duševnih zakladov. Iskrenost je povezana s polno odgovornostjo do sebe in do drugih. Hinavščina in skrivanje nosita maske. Iskrenost vključuje soočanje z vsem, kar nas bega. Če nas nekaj razjezi, ta dogodek kaže na predsodke, strahove, dvome, ki jih nosimo v sebi. Pomeni, da svoje napake projiciramo v dru gega. Če se tega zavedamo kot obrambnega mehanizma, začnemo izbirati reakcije na drug način.
Včasih je iskrenost že v tem, da začneš opisovati svoje čustveno stanje, ki se ti ne zdi popol-noma v redu, nasprotno, zdi se ti zmedeno in ga skušaš urediti. Veš, da si trčil na lastne meje, veš, da bi želel česa več in bolje, vendar še iščeš poti. Iskrenost se ti ne zdi samo lepa čednost. Resnica včasih ni najlepša, je pa dobra, da se to kar imaš začne razvijat v pravo smer, na višje stopnje. In zaupanje vase je še kako potrebno. Zdi se ti, da prvič o sebi govoriš na tak način in si očaran, da si našel v sebi globlji vir, iz katerega bi želel nenehno črpati. Bojiš se, da to ne bi bilo zadnjič. V vlogi luzerja izbiraš med Scilo izgube lepih iluzij in Karibdo izgube dejanske preprečitve napredka v razumevanju izberem manjše zlo. Primer disidentov kaže, da težnja, po kateri naj bi vse prav izgledalo, ni usklajena z iskrenostjo, ki jo rabi duša. Trajajoči elan vital ni nujno povezan z zdravjem in te zveze pri prodiranju v globine jaza Bergson tudi ni iskal. Vprašanje je, ali nam preventivno kaj koristi, če vemo, s katerimi negativnimi odnosi kvarimo te ali druge notranje organe. Kurativno pa se gotovo lahko vprašamo, ali nam je bilo treba reševati življenjske probleme in konflikte na tak način.
Iskrenost vzbuja zaupanje, ki je nujno potrebno za negovanje kakovostnih odnosov in zmož nosti dobrih dogovorov z drugimi, ki omogočajo lažje življenje. Toda ljudje velikokrat začu tijo željo, da bi namesto resnice govorili neiskreno. Zakaj? Včasih se zdi, da se lahko tako izognejo neprijetnostim in morebitnim težavam, a kot se na koncu izkaže, se življenje še bolj zaplete, če nismo iskreni ali kaj prikrivamo.
Giddens (1998) razvija nov koncept zaupanja, ki je najprej povezan s kontingentnostjo in vero v poštenost drugega. Zato je za Giddensa svet še bolj moralen kot je bil nekoč. Ne bi smeli zamenjevati zaupanja s pričakovanji (ki jih je strukturno opisal Luhmann).
Resnica je pogosto osebno in globalno neprijetna (Al Gore)44, zato se z njo težko soočamo. Tega se zavedamo in prav zato včasih izberemo lažjo pot prikrivanja ali zamolčanja pomemb nih informacij. To se morda kratkoročno obrestuje, a če želijo dolgo trajajoče kakovostne odnose – naj si bodo zasebni ali poslovni –, s takim delovanjem ne bomo rešili težav. Wareje va je opisala, kako je z iskreno prijaznostjo vzpostavila zaupanje med zapornicami in z njimi.
Bodimo pošteni do sebe in do drugih. Sprašujmo se, kako si želite, da se drugi vedejo do vas. To naj bo vedno vodilo, kakšen odnos si zaslužijo tudi drugi. Najprej pa iskreno priznajmo svoje napake in pomanjkljivosti.
V Sloveniji je videti, da se z bližnjim strinjamo samo zato, da ga ne bi 'prizadeli'. A z neiskre nostjo tudi prizadenemo. Povejmo, kaj menimo. Če so odnosi globoki, bodo drugi naše mne nje spoštovali in ga upoštevali. Bodimo iskreni in ne zavajajte bližnjih. Iskrenost ne zastara in hvaležno vrača naklonjenost.
Mustacas (po Buscaglia, 2014) meni, da je iskrenost v odnosih včasih skrajno težavna in boleča. Vendar pa se pri izognitvi resnici vlakna sebstva odmaknejo in začne se proces prevare, manipulacije drugega z drugim, ki preprečujejo odkritje resničnih občutkov.
5.Preseganje samozaslepljevanja
Kaj razumemo z zlaganostjo življenja? To, da nosimo maske, igramo drugo igro, kot bi jo po dolžnosti morali, da branimo le daljne partnerje, ne pa najbližje, da kar naprej bližnjemu (družinskemu članu) dopovedujemo, kaj bi bilo zanj racionalno, ne pustiš si pa reči, kaj bi bilo tudi zate. Samozaslepljenost je posledica sprenevedanja v zlaganem načinu življenja. Zasvojenost z igro vlog in njihovimi nameni sekundarnih dobičkov postane usodna, ker posameznik samega sebe ne more več potegniti iz dna. Nekateri govorijo, da nič nočejo in že s tem prikrajšujejo sebe in druge. Drugi kar naprej nekaj hočejo, tako da drugim pobirajo energijo.
Če se pojem smisla nanaša predvsem na pomen našega dejanja, pa se pojem krivde nanaša predvsem na vzrok. Kadar dejanje nima niti ustreznega vzroka – razloga niti ustreznega pomena, občutka nesmisla in krivde sovpadata, sicer pa to ni nujno. Občutkov krivde ni danes nič manj kot jih je bilo nekoč. Svetovalci vedo, da jih je veliko več kot na splošno vemo o njih in več kot se jih ljudje zavedamo.
Krivda je tradicionalno povezana s kaznijo in strahom pred njo. Po Sruku (Sruk, 1986) je krivda zadolženost, da se nekaj stori ali plača, oziroma zadolženost za vzrok, zaradi česar mora ali naj bi nekaj nastalo. Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje krivdo kot vzrok za nekaj slabega in neprijetnega. Vprašanje je, zakaj ni opredelitve za posledice slabega dejanja storilca. Krivda je občutek slabe vesti.
Krivda je v jeziku morale to, kar je v jeziku teologije greh. Z grehom se lahko že rodiš, saj prineseš na svet določeno karmo kot 'krivdo brez krivde'. Razlika med prirojeno krivdo brez krivde in pridobljeno krivdo je v tem, ali si z določenim dejanjem oseba krivdo in greh nakoplje ali pa se z njo že rodi. Razlikovati bi bilo treba tudi med upravičeno in neupravičeno krivdo. Slednjo spodbujajo zlasti avtokratske osebnosti, ki so agresivne in hočejo kaznovati tiste, ki kršijo konvencionalne vrednote.
Kadar gre za kršitev določene zapovedi ali norme, tisto osebo, ki je ravnala neodgovorno, peče vest. Lahko bi rekli, da je notranja sankcija oziroma kazen za krivdo že občutje slabe vesti. Kazen je lahko in mora biti tudi zunanja. V pravnem jeziku gre za odnos storilca do kaznivega dejanja (Sruk, 1986; 241).
Pojem krivde izvira iz antike. Poznamo tehtni izrek iz Predsokratikov: »Iz česar pa stvari nastajajo, v tistem tudi minevajo po Nujnosti; zakaj druga drugi plačujejo kazen in poravnavo za krivdo po redu časa« (Anaksimander: glej: Sovre, 1946; 35).
Stari Grki, in ne le Anaksimander, so si predstavljali, da poteka življenje po nujnosti vzrokov in posledic. Vzroki so bili t. i. zadolževalci posledic za nadaljnje učinkovanje na tok dogajanja. Posledice jim morajo plačevati krivdo že zato, ker so zaradi njih nastale. Popolna poprava krivic zaradi prisilnega ponavljanja reakcij na potlačitve v časovnem zaporedju ni mogoča. Samozaslepljeni pa verjamejo prav v to.
Zato obstajajo primeri uporabe antičnega pojmovanja krivde v sodobnem času. Otroci dolgujejo življenje staršem in njihova dolžnost je, da jim služijo. Govorimo o prisilnem delu otrok za starše in širše, družbeno o prisilnem delu kaznjencev v taboriščih smrti (npr. Katorga in Gulak v sibirski Sovjetski zvezi, Goli otok v Jugoslaviji, itd.) ter o kaznovanju državljanov zaradi neposlušnosti in celo odvečnosti v državi (Stalinove čistke, zapiranje in sežiganje Židov v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno v Nemčiji).
V pravu je pojem krivde povezan s potrebo (kontra)argumentiranja in dokazovanja. V mirnem času je vsak nedolžen, kaznovan za krivdo je samo tedaj, če mu je le-ta dokazana. Na vojaških in hitrih sodiščih pa zadošča za kaznovanje že osumljenost storitve kaznivega dejanja.
Funkcionarji te ali one diktature so na neki način že vnaprej kaznovani. Tako funkcionarji KP iz bivše Vzhodne Nemčije trpijo za tem, kar Frankl imenuje 'noogena nevroza'. »Vse bolj se zavedajo, da je bilo napačno, da so se podredili partijski komandi in jih zato peče vest. Ne smemo jih kar počez obsojati in s tem razbijati še več porcelana« (Lukas, 2002; 50). V zadnjem času je ponovno aktualen pojav samokaznovanja s prepovedjo javnega delovanja. Noogena nevroza je mehanizem samokaznovanja, ki se ga premalo zavedamo. Javlja se kot psihosomatska motnja. Tako kot je Milošević na haaškem sodišču izsiljeval samoobrambo jo je tudi Šešelj z gladovno stavko. Bolečinsko telo (Volk, 2005) ne prenese dolgo časa razdiralnega procesa samozaslepljevanja. Samozaslepljen je tudi narod, ki ga je Dostojevski imenoval za bogonosca, in ki se ni denacificiral, kar pomeni tudi dezideologiziral. Takšna katarza v smislu 'očiščenja in pomlajenja' je dolgotrajen proces.
Hribar jo imenuje kulturna sproščenost. Do nje vodi prebolevanje (Verwindung) preteklih travm. S krščanskega vidika je to vstajenjska modrost, z budističnega pa 'razsvetljenska'. Ni skrivnost, da smo vedno v takšnem ali drugačnem prehodnem obdobju – tranziciji, problem je, da kot popotniki – romarji po božji poti ne sprejemamo skrivnosti (jap. yugen), ki ga pogojuje. Problem je, da zaradi instrumentalno racionalne potrebe po preglednosti – transparentnosti in urejenosti prikrivamo tisto, kar ne more biti pregledno, ker je še kaotično ali celo nedoločljivo (starogrški izraz zanj je apeiron in Kantov je Ding an sich – stvar po sebi).
Habermasova nova nepreglednost (nem. Unuebersichtlichkeit) ni 's trte zvita'. Že po staro grški predstavi resnice kot aletheia se z razkritjem nečesa nekaj drugega skrije. Napaka novoveškega razsvetljenstva oz. njegova slepa pega je, da hoče samo resnico z izključitvijo katerekoli zmote. Razsvetljenska ideologija je privedla v holokavst prav zaradi kulture izključujočnosti. Integracija slepih, slabovidnih in samozaslepljenih pa je možna na osnovi kulture vključujočnosti in čim večje tolerantnosti. Slepa pega demokracije je totalitarizem. V ozadju dobrega je zlo. Samozaslepljevanje je z ontološkega vidika poskus redukcije bipolarnosti na monistično osnovo. Krivda je očitno interpretirana družboslovno interdiscipli narno. Frankl piše, da je tisti, ki si v novi situaciji ne postavi novih ciljev dvojno ogrožen, da obvisi med starim in novim. Lahko bi ugotovili, da gre za začaran krog slabih dejanj, iz katerega ne vidimo izhoda. Zato se stanje samozaslepljenosti maligno poglablja. Žal pa starši, učitelji in vzgojitelji pri moralni vzgoji otrok na to ne opozarjamo. Zlasti diktatorji se ujamejo v zanke, ko ljudje njihove laži, v katere sami verjamejo, sprejemajo za resnico. To pomeni, da ne ogrožajo le drugih, ampak tudi sebe ali obratno.
-
|
